Ledinska imena: zrcalo pokrajine in človeka

Ledinska in krajinska imena poimenujejo najmanjše geografske enote: gore, vrhove, doline, pobočja, gozdove, travnike, močvirja, poti, krajinske dele, gozdne predele idr. Po navadi so jih poznali samo prebivalci bližnje okolice.
Nekatera ledinska imena so stara morda sto ali dvesto ali tristo let, druga segajo nazaj do prvotne naselitve.
Ledinska imena so zrcalo zgodovinskega in jezikovnega razvoja pokrajine. V geografsko razgibanih območjih je človek potreboval več ledinskih imen kot v velikih ravninah. Nastala so v narečju, in se prenašala od generacije do generacije. Pomen je ostajal, način izgovorjave, zapisovanja se je pogosto spreminjal.
Kmečko prebivalstvo jih je uporabljalo predvsem za orientacijo: točna informacija je bila potrebna, ko so spravljali seno, če je treba bilo prinesti "mavžno" na polje, v gozd, na planino.
S spremembo kmečkega življenja, z razpadanjem tradicionalnega kmečkega gospodarjenja izgubljajo ta imena tudi svoj neposredni pomen. Kljub temu so dragocena kulturna dediščina, ki sama po sebi ohranja veliko informacij o naši bližnji domovini in o življenju ljudi.