Ob dvigu do mesteca Bordano smo občudovali jezero Cavazzo (italijansko Lago dei Tre Comuni ali Lago di Cavazzo, furlansko Lâc di Cjavaç), ki je največje naravno jezero v celotni Furlaniji-Julijski krajini.

 

Med jezerom Lago di Cavazzo in reko Tilment leži kraj Bordano (furlansko Bordan), ki je tudi istoimenska občina z okoli 700 prebivalci. Mesto Bordano leži na 220 m nadmorske višine na desnem bregu reke Tilment, med gorama Brancot (1015 m) na jugu in San Simeone (1505 m) na severu. Hiša metuljev (it. Casa delle Farfalle di Bordano) je v središču mesta in je pravi živi muzej fantastičnih žuželk s celega sveta. Tu živi več kot 400 najlepših vrst metuljev, muzej pa je razdeljen na tri velike vrtove: Amazonijo, tropsko Afriko in Azijo z Avstralijo. V prostorih smo spoznali vse faze v razvoju metuljev, od jajčeca do gosenice, od kokona do metulja. Opazovali smo razlike med dnevnimi in nočnimi metulji, saj žuželke preživijo le s pomembnimi triki, ki so njihova strategija preživetja - z rajsko obarvanostjo, ki služi aktivni obrambi in tudi kamuflaži z varovalno barvo in še s čim...

 

V Čedadu nas je čakala nemškogovoreča vodnica, ki je sicer poročena z avtohtonim Slovencem. Čedad (italijansko Cividale del Friuli, furlansko Cividât, nemško Östrich). Občina Čedad ima 11.500, samo mesto pa okoli 9.000 prebivalcev. Staro mesto se dviguje nad ob reko Nadižo in leži v neposredni bližini slovensko-italijanske meje in je 17 km oddaljen od Vidma (Udine). S cesto je preko mejnega prehoda Robič je povezan s Kobaridom.

V rimskih časih je bilo ime današnjega mesta Forum Iulii ali Gens Iulia, morda kot poklon Gaju Juliju Cezarju ali zaradi tukajšnje prisotnosti velikega števila pripadnikov rodu Julijcev. Od osmega stoletja dalje se je naselbina imenovala Civitas Forum Iulii in je postala "mesto". Zgodovinar Pavel Diakon ga imenuje Civitas vel Castrum Foroiulianum - mesto ali utrdba Julijskega trga. Ko so Franki leta 776 dokončno porazili Langobarde, je mesto dobilo ime Civitas Austriae, kar pomeni »Mesto na vzhodu«, saj je ležalo v vzhodnem delu frankovskega cesarstva. Uporabljalo se je skrajšanje Civitate, lokalno Čividat, dokler se ni v 15. st. ustalilo današnje poimenovanje Cividale del Friuli, medtem ko je svoje prvotno ime Forum Friûl posodil zgodovinski pokrajini Furlaniji.

 

V 8. stoletju so sledili vdori Slovanov, zato se je ob langobardskem obrambnem pasu ustalila romansko-slovenska jezikovna meja, ki obstaja še danes. Leta 775 so Langobarde premagali Franki, ki so s presledki vladali Čedadu do leta 1077. V tem obdobju je močno narasla moč patriarhov, ki so ustanovili na obsežnem ozemlju današnje Furlanije novo državo Patrie dal Friûl, ki je bila svobodni vazal Svetega Rimskega cesarstva in je obstajala do leta 1419, ko so Benečani zagrozili z napadom. Čedad se je kot prvi od furlanskih mest zavezal nadvladi Benečanov in sklenil z njimi zavezništvo. Leta 1516 je bila podpisana Noyonska pogodba kot zaključek Cambraiske vojne in s tem je Beneška republika morala Avstriji odstopiti čedadsko Tolminsko gastaldijo, s katero je bilo povezano izkoriščanje Idrijskega rudnika. Čedad si od tega udarca ni več opomogel, ne samo ekonomsko, temveč predvsem strateško, saj je mesto ostalo praktično brez zaledja. Sledili so spopadi s sosednjimi mesti, ki so propadanje le pospešili. Z ukinitvijo Beneške republike leta 1797 je Čedad postal del Svetega rimskega cesarstva in nato Avstrijskega cesarstva, sestavni del kraljevine Italije pa je bil od leta 1866 do 1946.

Med prvo svetovno vojno je bilo mesto takoj za prvo linijo soške fronte. S čudežem pri Kobaridu so mesto zasedli Avstrijci do leta 1918, ko so se vrnili Italijani.

Druga svetovna vojna je bila za mesto Čedad posebno težka. Na Čedajskem se ni odvijala samo splošna državljanska vojna, temveč tudi dramatični boj med partizani in garibaldinci. Čeprav je bila za obe strani najpomembnejša borba proti fašizmu, to včasih ni bilo dovolj za medsebojno razumevanje.

Danes je Čedad pomembno gospodarsko, upravno in cerkveno središče Furlanije. Na razvoj Čedada sta vplivali predvsem trgovina med hribovitim in ravninskim svetom ter bližina prehoda med Furlansko ravnino in Soško dolino.

 

Katedrala Santa Maria Assunta je triladijska dvoranska cerkev. Prva cerkev na tem mestu sega v osmo stoletje, postaviti jo je dal patriarh Callistus. V sredini 15. st. je bila zaupana Bartolomeju delle Cisterne, ki jo je obnovil v beneškem gotskem slogu. Dela so trajala dlje časa, arhitekt je umrl leta 1480, stavba je ostala nedokončana. Do leta 1502 je velik del propadel. Katedrala je v mešanem slogu beneške, gotske in renesančne arhitekture. Zanimivo je, da smo našli v cerkvi tudi edino (!) brošuro v slovenskem jeziku na izletu preko celega dneva. Italijani bi lahko na turističnemu območju s štirimi kulturami opisovali znamenitosti tudi v drugih treh uradnih jezikih regije, tako pa je večina napisov samo v italijanščini. Res pa je, da potem Italijani ne bi bili več pregovorno ne-predani tujim jezikom…

 

Preko reke Nadiže vodi famozen Hudičev most, znamenitost mesta, z znano legendo o paktu s hudičem, ki je zaviral gradnjo. Na bregu je obok naslonjen v skalo, znano kot keltski Hypogäum (»podzemna jama«), rimska ječa ali langobardski zapor.

Mesto je znano tudi po vinorodni regiji Collio, ki je italijanski del Goriških Brd.

 

Zadnji postanek interesantnega dneva Šentjanžčanov s Kotmirčani ob entuziastičnem vodenju profesorja Jožeta Wakouniga, nas je čakal v čudovitem mestecu Pušja vas (tudi Pušja ves (z »E« kot se izgovarjajo tudi poimenovanja krajev na Koroškem); italijansko Venzone, furlansko Vençon, nemško Peuschelsdorf) je vas z okoli 2000 prebivalci na vhodu v Železno dolino (Canal del Ferro) ob prehodu iz Furlanske nižine proti Kanalski dolini.

Že v času Keltov okoli 500 pr. n. š. je bila na mestu sedanje Pušje vasi postaja na antični poti od Jadranske obale v Vzhodne Alpe. V času Rimljanov, je rimska cesta (Via Iulia Augusta) vodila iz mesta Oglej do Zuglia in naprej čez prelaz Plöcken (nemško Plöckenpass, italijansko Passo di Monte Croce Carnico). To je visokogorski prelaz v Karnijskih Alpah na meji med Koroško in Furlanijo-Julijsko krajino. Po propadu Rimske države je kraj ostal pod Langobardskim kraljestvom, ki ga je leta 774 zavzel Karel Veliki. Prva utrjena naselbina je bila zgrajena pod oblastjo Karolingov.

Pušja vas je bila prvič omenjena v dokumentu iz leta 923 kot Clausas de Albiciones, kasneje kot Avenzone, nakar je bila v dokumentu, ki ga je izdal leta 1001 cesar Oton III. poimenovana kot Venzone. Naselje je bilo zelo poškodovano v znanem »dobraškem« potresu leta 1348. Pušja vas je bila skoraj v celoti uničena v potresu, ki je prizadel Furlanijo leta 1976. Obnova je bila končana leta 1990 s cerkvijo svetega Andreja apostola, ki je tudi najpomembnejša zgradba kraja in po legendi naj bi si Napoleon zaželel biti pokopan v Pušji vasi.

Na glavnem trgu sta Casa Calderari in mestna hiša, kjer smo izletniki raziskovalci s skupinskim fotografiranjem zaključili naše celodnevno potepanje po Furlaniji, polni skrivnosti. Sledili so samo še tradicionalno dobra italijanska kava, kapučino in nakup domačih dobrot, posebej gubane; gubana je tradicionalno pecivo, primerljivo s potico, pogačo ali Reidlingom. Pri kulinariki Italijani vedno pozitivno presenetijo – božanska hrana in nižje cene, posebej v primerjavi z letošnjo visoko inflacijsko rastjo v Avstriji.

 

Naslednjič pa nas morda čaka srečanje tudi s Slovenci v Italiji – da Slovenec spozna rojaka Slovenca…