Slovo od Gustije Schellander, sosede s širokim srcem (†22.5.2021)
Minulo soboto se je na kotmirškem pokopališču zbralo mnogo sosedov iz Čahorč in Gur ter sorodnikov iz sosednje občine Bilčovs, da bi vzelo slovo od Gustije Schellander, ki je umrla v 89 letu starosti.
Rojena 1932 kot osmi od devetih otrok Rupijeve družine v Velinji vasi je doraščala...
...na domači kmetiji, s katero je ostala tesno povezana vse svoje življenje. Zgodaj je spoznala družbeni pritisk, ki je slonel na ljudeh s slovensko materino govorico. Ko je leta 1938 začela hoditi v ljudsko šolo so pouk in uporabo slovenščine ravno prepovedali! Kmalu je doživela še hujši narodnostni pritisk, saj je bila družina na seznamu za deportacijo leta 1942, po intervenciji lokalnega pripadnika nacistov jih niso izselili. Dva brata sta bila prisiljena v Wehrmacht, brat Franc se ni vrnil, pogrešan je bil na »vzhodni fronti«. Vse to je oblikovalo njeno zavest!
Že za časa osemletne ljudske šole je pomagala na kmetiji svojega brata Tonija, vseskozi je stremela po izobrazbi, znanje si je nabirala pri kuharskih tečajih Milke Hartman, na šolanju v »kloštru« v Šentjakobu. Vseh poklicnih želj si ni mogla uresničiti. Kot mnogo žensk iz naših krajev je šla 1949 kratko tudi na »sezono« v Švico.
V drugi polovici petdesetih let sta se s podjetnim možem Stankom iz Želuč pripravljala na preselitev v lasten dom, ki sta ga gradila v Čahorčah pri Kotmari vasi. Po poroki vigredi 1956 se jima je začetek leta 1957 rodil sin Roman, ki ga poznamo kot uspešnega in priznanega zdravnika.
Novi sosedje so Gustijo kmalu spoznali kot prijazno in bistro, kot samostojno in samozavestno ter razgledano in verno žensko! Uveljavila se je kot soseda s širokim srcem.
Domači vrt je bil njeno življenjsko središče, po potrebi pa je še vedno pomagala na Rupijevi domačiji v Velinji vasi. Kako tesno je bila povezana z naravo, ni dokumentirala samo z odličnimi mešanicami domačega čaja, dobrim grozdjem in vrtnimi pridelki. Načitana in razgledana je navdušeno govorila o lastnostih in sestavinah želišč, korenin in rož in poznala tudi še domače narečne izraze za rastlin in seveda tudi pismene v slovenščini in nemščini.
Svojo umetniško žilico pa je razkrivala z ubranim polaganjem naravnih kamnov na svojem hribčku.
Nepozabna so praznovanja rojstnih dnevov in godov s sosedi, kjer so pokramljali o zgodovini naših Gur in kjer je prišla na dan tudi ljubezen do slovenske narodne pesmi, ki jo je povezovala s sosedi. Skupaj z ljubljenim možem Stankom je v duetu mnogokrat imela vodilno vlogo pri prepevanju in obujanju že skoraj pozabljenih melodij in besedil.
Soseščina ji ni bila samo pomembna v prijetnih časih. Tudi v težavah ji je stala ob strani. Skrbela je leta dolgo za stare ljudi, jih obdarovala in gojila vesel in srčen odnos do njih.
Pri srcu ji je bilo kulturno delo, ki je ohranjalo domačo, slovensko besedo. Kot pevka je sodelovala v zboru še pod Filijem, Pavlijem Kernjakom. Gorjance pa je podpirala pri veselicah, koncertih in zborovanjih.
Pogrebne obrede, ki jih je vodil domači župnik Michael Joham, je pevsko zaokrožil kvartet Gorjancev. Slovo od Gustije sta s pesmijo »Rože je na vrtu plela«, ena najljubših pesmi umrle, zaključili v duetu domači pevki Sonja in Erika.
V.W.
