Geološka ekskurzija skozi Železno Kaplo 15.10.2016
- Podrobnosti
- Kategorija: Aktualno
Od vrelcev mineralne vode do vulkanov po periadrijatskem šivu – geološka ekskurzija v Železno Kaplo in na Jezersko
Kljub slabem vremenu smo se soboto 15. oktobra zgodaj zjutraj odpravili na na pot v Železno Kaplo. Vodil nas je Dr. Jochen Schlamberger...
Slike: V.W. & B.Ž.
...ki je vodja oddelka za geologijo in monitoring voda pri deželi Koroški. Okolica Železne Kaple je iz geološkega vidika in vidika zgodovine zemlje izjemno zanimiva ker potekajo tam množične „moteče zone“ ob takoimenovanem „periadrijatičnem šivu“.
Prva postaja nas je vodila zaradi slabšega vremena v informacijski center Geopark Karavanke v Železno kaplo. Ta je nastal v sodelovanju nekaterih slovenskih in avstrijskih občin od Sel pa do Mežice. Ta „svet geologije“, kakor informacijskem centru tudi pravijo, nudi vedeželjnim obiskovalcem globok vpogled v preteklost zgodovine zemlje te regije okoli Geoparka. Kjer je zdaj strmo gorsko skalovje po južni deželni meji je pred ca. 1 miljardo let bilo morje „Schelfmeer“ (Tethys). Lupine školjk, koral, morskih ježev, amonitov in drugih morskih bitji iz tistega časa so tvorile debele plasti sedimentov in so se zaradi tektonike plošč vzspostavile v gorovja. Fosilne ostanke teh živali se najde danes v mnogih kamnenih plasteh v Karavankah. Tako se razjasni, da niso mogočna pogorja Apnenih alp nič drugega kot odmrli ostanki lupin pravečnih morskih živali ki so zaradi metamorfoze spremenjena v apneno kamenje. Informacijski center nudi poleg nekaj lepih najdb, ki se jih sme vse tudi prijeti, tudi nekaj interaktivnih kart ter sodobni slikovni material v obliki videoposnetkov. Zanimiva je tudi „geološka ura“ ki razdeli zgodovino zemlje virtualno v 12 ur. Da se pojavi sodobni človek šele v zadnji sekundi nam da razumeti ekstremno merilo te skale, ki obsega zelo velika časovna obdobja.
Ko smo si nekaj milijard let zgodovine zemlje pregledali v ca. 2 urah in se vreme še vedno ni izboljšalo smo kratkomalo spremenili načrt in se peljali malo prej na kosilo na Jezersko. Ta predvsem pri lepem vremenu zelo očarljiva dolina se je tvorila v zadnji ledeni dobi in je ena visoka planota na višini ca. 900 m nad morsko gladino. Okoli nje so strma pogorja „Steiner Alp“ na jugu in nekoliko bolj milih južnih bokov Karavank na severu. Še pred nekaj sto leti je bila dolina pokrita s širokim jezerom na kaj nas še danes spominja ime.
Po kosilu je končno prenehalo deževati in zato smo se kratko ustavili na slovenski strani pri enem naravnem vrelcu mineralne vode. Ti so tukaj kar pogosti in nastanejo zaradi CO2 ki prihaja iz globokih plasti kamna in se sprosti v vodi. Delež ogljikove kisline je majhen v primerjavi z običajnimi mineralnimi vodami ki jih lahko kupujemo in so naknadno obogatene. Kljubtemu se razlikujejo od običajnih izvirskih voda jasno v okusu. Ogljikova kislina povzroča da se jasno več mineralnih snovi iz kamnine sprosti kot je to pri običajni izvirni vodi.
Nadaljni primer so „Muri“-vrelci na avstrijski strani ki so bili naslednja točka našega potovanja. Pod Jezerskem vrhu v bližini odcepa k Pavličevim sedlom je vodila kratka pešpot v nekaj minutah k vrelcih. Že skrilavec ki je bil v bližnjem potoku prekrit z rdečo oblogo je oznanil visoki delež železa v tej okolici. Pogumno se je smelo preizkusiti okus vode pri čemer so se pa mnenja delila. Ocene so segale od „zanimivo“ do „Pfuj, kot zarjaveli žeblji“. Pri teji vodi gre za javno priznan zdravilni vrelec takoimenovni magnezijev-kalcijev-železni-hidrogenkarbonat-kislavec. Sproščeno železo je celo uporabno za terapevtske namene in lahko dobro pokriva povišano potrebo v krvi. Kot velikokrat v življenju ni vse dobro kar je zdravo.
Potem ko smo se odžejali in tudi izenačili morebitno primankovanje železa smo se odpravili k naslednji postaji v Remšenikov jarek. Tam poteka že omenjeni periadrijatični šiv. Ta danes neaktivna motnja tvori mejo med evrazijsko in adriatično kontinentalno ploščo in loči tudi južne alpe od vzhodnih alp. Geološko je to razvidno z menjavo kamnitih plasti v komaj nekaj metrih. Točno na mestu motnje se najde takoimenovani Tonalit, to je magmatska kamnina, ki je po strukturi podobna Granitu ampak je precej bolj bazična. Ime izvira od Tonale prelaza v Italiji ki ravnotako meji na pariadrijatični šiv. Splošno se pojavljajo Tonaliti ob sobdukcijskih linijah. Struktura je grobozrnata in prevlečena z svetlimi in temnimi kamnitimi deli. Starost tega minerala je ca. 30 milijonov let in je nastal ko se je vroča Magma strdila.
Naslednja točka na tej geološki ekskurziji nas je vodila k kamnolomu blizu Korške peči. Tukaj se nahaja spet ena geološka posebnost: en vulkan ki se je pred stotimi milijoni leti pod vodo strdil. O tem pričajo pokamenele bazaltske Pillowlave ki se razlikujejo od v tej regiji običajnega svetlega apnenca jasno skozi svojo intenzivno črnosivo barvo. Bazaltske lave so še do pred nekaj let industrijalno kopali a so morali kamnolom zapreti ker so narobe kopali in je bila nevarnost večjih podorov.
Nazadnje smo se še ustavili na Šajda prelazu kjer sta sonce in megla skrbela za čudovite trenutke in smo zadnjič pogledali na periadrijatični šiv ki deli tudi občino Sele v dva dela. Zelo poučen dan se je tako končal, ampak se je takoj tudi že razmišljalo o pobudah za nadaljnje ekskurzije. Kdo ve, morda nas vodi naslednji izlet ne daleč proč, morda tudi samo k enemu potoku ob konglomeratu Gur. Baje se lahko najde tam celo zlato, tako saj poročajo izkušeni geologi. In morda imamo naslednjič tudi malo več sreče z vremenom.
i.m.
